Komunikologinja, tekstopiska in spletna urednica.
Delam tudi kot svetovalka za odnose z javnostmi in spletni marketing, sodelujem pri organizaciji dogodkov ter občasno v novinarstvu.
Zanimivi izzivi porajajo najboljše ideje.
Spoštovani naročniki in potencialni naročniki!
Po krajši odsotnosti zaradi letnega dopusta vas obveščamo, da zopet poslujemo.
Začasno smo se preselili na novo lokacijo. Dosegljivi smo prek vseh e-kanalov, lahko pa nas tudi obiščete v naših novih poslovnih prostorih.
*Aprila 2011 je izšla revija MMkreativ, v kateri je bil objavljen tudi moj članek. Ker je članek prestal nekaj vsebinskih posegov in vsebuje neavtorizirane izjave sogovornikov, na tem mestu objavljam svojo verzijo članka.
V času, ko prepogosto slišimo »Ah, saj to bi pa tudi jaz znal«, zares štejejo le močna želja, samozavest in dejanja.
V Sloveniji imamo nekaj srednješolskih in nekaj visokošolskih programov, ki se ukvarjajo z vizualnim komuniciranjem, a šele izlet v prakso nam razkrije, kako različni so profili slovenskih grafičnih oblikovalcev in kako različne so poti, ki vodijo do poklica oblikovalca ali umetniškega direktorja v marketinški stroki.
Mislim, da so nam na faksu prvič povedali preprosto resnico, da se lahko o nakupovalnih navadah človek ogromno nauči z opazovanjem vedenja ljudi v trgovini. Morda je to omenjal celo medijsko izpostavljeni strokovnjak za karkoli dr. Miro Kline pri Psihologiji komuniciranja. Takrat sem si njegove besede in razlage še zapomnila.
Vzela sem si nekaj minut časa in jih porabila na osrednji ljubljanski tržnici.
V enem dnevu me je zmotilo pet (5) elektronskih sporočil, ki niso našla poti v oddelek Vsiljena pošta, kjer jih je že čakalo devetnajst (19) drugih neželenih.
Če od skupnega števila (24) neželenih sporočil odštejem osem (8) Facebook obvestil, osem (8) bednih tujih poskusov, da mi prodajo viagro ali kakšna druga zdravila, in dve (2) novičarski sporočili, na kateri sem naročena, a sem se ju naveličala in preusmerila med Vsiljeno pošto, ostane šest (6) neželenih sporočil iz Slovenije, ki jih nikoli nisem želela prejamati.
Med urejanjem računalnika sem naletela na sliko, ki sem jo naredila leta 2008 na SOFu. Gre za delček predavanja Miša Alkalaja, ki seveda ni oglaševalec, a je bil morda ravno zato in zaradi svojega radikalizma dovolj učinkovit, da je prisotnim lahko marsikaj povedal. Pogled od zunaj nikoli ni odveč.
V besedilih spletnih uporabnikov, ki se ne ukvarjajo s spletom profesionalno, vseeno pa želijo to komunikacijsko orodje tako ali drugače uporabljati, sem zaznala nekaj tipičnih pojavov. V mislih nimam le manjkajočih vejic in podobnih slovničnih nerodnosti, ki jih povprečni bralec niti ne zazna, temveč značilnosti, ki se posebej rade pojavijo prav na spletu. Če te pojave opazujemo, lahko razberemo, v kakšnih primerih se pojavljajo in kaj želijo sporočiti. Ironično pa je, da na spletu, kjer je komunikacija pogosto omejena predvsem na pisano besedo, te navade dosegajo prav nasproten učinek.