Tamara Langus

Zgodba o deklici z dvema očetoma, ki je bila objavljena v Cicibanu, je po besedah nasprotnikov novega in v Državnem zboru sprejetega Družinskega zakonika “spolna zloraba otrok”. Po mnenju Civilne iniciative nasilno posega v spolne predstave otrok in jim vsiljuje nove spolne vzorce. Starši, ki nasprotujejo zakoniku, poročajo, da so otroci zaradi zgodbe silno zmedeni in da jih je zgodba pretresla. Zaskrbljeni oče, ki ne želi svojega otroka okužiti s sprevrženimi spolnimi vzorci, pa se je ob Cicibanu spomnil na ideološko indoktrinacijo s socialističnimi učbeniki. Težke besede so mi dale misliti.

Je tudi moja generacija indoktrinirana? V mojem otroštvu ni bilo zgodb o gejevskih družinah, učbenikov pa si nisem pretirano zapomnila. Sem indokrinirana? S čim? Kaj je pretreslo mene?

Jasno. Mnenja niso nikoli uniformna. Tako kot je pisan svet, tako so različna mnenja. Vseeno pa se mi včasih zdi, da gremo predaleč. Ne predaleč z nestrinjanjem, ampak predaleč z nasprotovanjem.

Najrajši imam tisto umetnost, ki me preseneti. Tisto, ki me predrami. Tisto, ki me sili k razmišljaju in mi ponuja več interpretacij (ne nobene, ampak več njih).

Fužine so prepoznavna ljubljanska četrt. Iz tega okolja prihajajo številni prepoznavni karakterji in eden takih je nedvomno tudi vsestranski 27-letni ustvarjalec z umetniškim imenom Diego Menendes. Posnel je nekaj gverilskih filmov (Retard Zombie, Fužine nejbrhud: športni upi, Dead Duck), vodi glasbeno skupino Menendes Brothers, preizkuša pa se tudi v malce nenavadnih stand-up nastopih.

Diego pusti vtis ne glede na to, kaj počne. Vabim vas, da spoznate Diega Menendesa.

Redko se mi zgodi, da se me kakšna predstava dotakne. Ko se me, sem tega vesela. Če se z njo ukvarjam še po aplavzu, toliko bolje.

“Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!” je aktualna in provokativna predstava. Vendar pa ni provokativna zaradi golote, zaradi padlih v predstavi in zaradi vulgarizmov, temveč zaradi množice vprašanj, ki jih sproža. Ta vprašanja so tehtna. So družbeno relevantna in intimna hkrati. Nam želijo oblečeni igralci kaj skriti? Me hoče igralec užaliti? Me je užalil? Morda jaz koga žalim? Smo res taki? Je to pogled od zunaj? Je ta pogled krivičen ali pravičen? Je krivda individualna ali kolektivna? Je bolje, če vse relativiziramo in rečemo vsemu skupaj “drkanje”? Je to vse le drkanje v glavo?