Tamara Langus

Primer Vaskrsić je imel vse, kar mediji ljubijo. Zavohali so čudovito priložnost, da iz njega zakuhajo prvovrstno zgodbo, ki se ji nihče ne bo mogel upreti in na kateri bodo jezdili vsaj mesec dni.

In mediji so poročali. Kako?

Zgodba o deklici z dvema očetoma, ki je bila objavljena v Cicibanu, je po besedah nasprotnikov novega in v Državnem zboru sprejetega Družinskega zakonika “spolna zloraba otrok”. Po mnenju Civilne iniciative nasilno posega v spolne predstave otrok in jim vsiljuje nove spolne vzorce. Starši, ki nasprotujejo zakoniku, poročajo, da so otroci zaradi zgodbe silno zmedeni in da jih je zgodba pretresla. Zaskrbljeni oče, ki ne želi svojega otroka okužiti s sprevrženimi spolnimi vzorci, pa se je ob Cicibanu spomnil na ideološko indoktrinacijo s socialističnimi učbeniki. Težke besede so mi dale misliti.

Je tudi moja generacija indoktrinirana? V mojem otroštvu ni bilo zgodb o gejevskih družinah, učbenikov pa si nisem pretirano zapomnila. Sem indokrinirana? S čim? Kaj je pretreslo mene?

V letu 2010 mediji še niso toliko govorili o Twitterju, kot to počno danes, zato so bili tudi politiki na Twitterju še redkost. Vseeno pa s tega obdobja izvira moj najljubši “dogodek”, ki – hvala bogu – ni nikoli postal dogodek.
Mediji so ga bolj kot ne obšli. Kar je prav, saj si dogodek ne zasluži medijske in širše javne pozornosti. Je namreč izrazito butast.

Sredi Tajske me je pretresla vest, da je umrl Slavko Ziherl.

Prof. dr. Slavka Ziherla sem spoznala leta 2007, ko sem ko sem še pisala za Playboy in sem svoje članke želela podkrepiti s strokovnimi mnenji. Kot nalašč je bil vedno on najbolj primeren sogovornik za moje. Vedno prijazen, strokoven in zanimiv v svojih odgovorih. Verjetno mi je bilo prav zato včasih že malce neprijetno pisariti in klicariti na kliniko ter gnjaviti za nove odgovore na bizarna vprašanja. Zdelo se mi je, da mu nekaj dolgujem za to večno prijaznost in pripravljenost za sodelovanje. A on ni pričakoval ničesar.

Ste opazli, da se je v letu 2011 neverjeten pomen pripisovalo Twitterju? Najbolj zgovoren dogodek o vplivnosti Twitterja zame ni #trenirka, temveč je #virant.

Zakaj? Vedeti moramo, da se #trenirka ne bi zgodila, če ne bi bila izzvana. Mnogi so bili zelo ponosni, da so prav oni prispevali k razmahu #trenirka gibanja. Nekateri so bili veseli, da so njihov tvit objavili na televiziji. Je bil to cilj?

“Tokratne volitve bodo najpomembnejše volitve po letu 1990,” ne govori le Ivan Janez Janša, ki še pred objavo rezultatov volitev snuje spremembe ustave. To govorijo tudi predstavniki ostalih strank, kandidati, novinarji in nepogrešljivi politični analitiki. Vsak po svoje argumentira to misel in večina razlaga o mešanju kart, o spremembah in o novih obrazih.

Nas res čakajo novi obrazi? Si jih sploh želimo? Jih bomo izvolili? Kako se bomo odločili? Bomo prebrali programe ali rekli: “eh, politika me ne zanima“? Mislim, da je treba realno pogledati nekaj mitov, ki se v času kampanje kar naprej ponavljajo.

Mediji so mi zanimivi že sami po sebi. Včasih se mi celo zdi, da je sam dogodek oz. novica v tretjem planu ter da sta bolj pomembna izbor novic in njihova interpretacija. Seveda to lahko opazujemo le, če osnovni dogodek poznamo in potem gledamo le interpretacije. Če delaš v odnosih z javnostmi in moraš redno prebirati kliping, prej ali slej take reči avtomatsko zaznavaš. Običajno je tako početje zoprno in stresno – da ga morda ne bi kdo idealiziral.

Tokrat sem se ljubiteljsko lotila takega spremljanja medijskega poročanja. Prek spleta sem v živo poslušala zanimiv pogovor med Slavojem Žižkom in Gregorjem Golobičem. Naslovna tema soočenja: “Koliko je ura 20 let pozneje?” Če ste poslušali, potem veste, kaj je bilo povedano. Ampak zanimivo je pogledati članke, ki poročajo o tem.

Sedela sem prenovljenem nabrežju reke. V bližini je bil nov kip in fontana. Bilo je prijetno vroče, okolje čisto, pila sem vodo in se igrala s telefonom. Veliko ljudi je šlo mimo. Občasno si je kakšen mimoidoči osvežil roke s curkom vode. V mojo bližino je prisedla babica z malo vnučko, ki se je igrala z vodo. Obe sta se smejali. Videti je bilo idilično.

Malce kasneje je prišla še ena starejša ženska, ki si je za sprehod izbrala novo mestno nabrežje. Za počitek se je odločila prav pri naši točki. Ženski, ki se nista poznali, sta se začeli pogovarjati. Splošne teme. Ja, res je vroče. Ampak malo je treba ven. Tudi mala rada pride sem. Jaz tudi tukaj rada hodim. Ja, ta prenovljen del je kar zaživel.

A sledil je preobrat.

Sem ena tistih, ki se ji zdi, da je vladni viralec z Urško Čepin pokazal ogledalo družbi, družba pa ni prenesla pogleda vanj. In enako velja za medije, ki so prvi interpretirali spot in mu s tem dali pomen. Urška je pokazala ogledalo tudi medijem in ti niso prenesli svoje podobe.

Bolj presenetljiv je bil zame odziv ljudi – najprej novinarjev, nato dežurnih pametovalcev, nasprotnikov in na koncu še vsesplošno užaljene množice. Urški Čepin je uspelo nekaj nemogočega. Urška Čepin je združila in poenotila ta narod. In kako ji je to uspelo? Žal ne tako, kot so si naročniki želeli.

“Vladni PR je padel na izpitu,” je v poreferendumskem zapisu z naslovom “Sindikalisti porazili študente” zapisala Alenka Unk. To je moja iztočnica.

Razplet poznamo, o posledicah, ki jih bo imela ta referendumska izguba za prihajajoče rešitve bolj ali manj zavoženih stanj v teh državi, pa na tem mestu raje ne bomo razmišljali.

Poglejmo, kakšen je bil izpit, na katerem je pogrnil vladni PR. Da bi razumeli, kako se je to lahko zgodilo, moramo ovrednotiti, kar so počeli vsi udeleženci v kampanji.

Zmagala je prihodnost. Ampak kakšna!?

Toliko zadnje dni beremo in gledamo o RTV Slovenija, o njenem programu in zakonih, da sem postala malo bolj pozorna in občutljiva na njeno ponudbo. Nenazadnje temu zavodu, ki bojda deluje v interesu javnosti, vsak mesec darujem 12 evrov.

Nedavno sem prebirala stare revije Ekran in v septembrski številki iz leta 2009 naletela na članek Dareta Pejića z naslovom “Leto nič” in podnaslovom “Fenomen osamosvojitvenih dnevnikov”.

Grenko se mi nasmiha, ko berem spletna pametovanja o tem, kaj bi ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal morala narediti in česa ne bi smela. Te modrosti spletnih komentatorjev so skoraj tragične, ker kažejo, kako zelo pozabljivi so ljudje. Ne spomnijo se niti dogodkov izpred devetih mesecev.

ZGODBA?

Dva medija sta objavila govorico, da naj bi imela ministrica za notranje zadeve težave z drogami. Eden je šel celo tako daleč, da je zapisal govorico o predoziranju in obisku kliničnega centra. Oba medija sta se sklicevala na javnost – “v javnosti se pojavljajo namigovanja”. Ministrica je sicer vse zanikala, ampak govorica je bila objavljena. Ničesar več ni bilo potrebnega. Od 5. decembra 2010 je govorica, za katero prej nihče ni vedel, v očeh mnogih ljudi postala resnica. Odprle so se forumske teme in začele so se velike razprave.

Zgodba?
Minister za pravosodje Aleš Zalar je v torek (2.11.) vsaj enemu novinarju, ki ga je vprašal, napovedal objavo razpisa za generalnega državnega tožilca. Noben medij tega ni objavil. Zvečer je minister informacijo objavil sam. Na spletu (t. j. na twitterju in facebooku).

Odmevi na “zgodbo”
Naslednje jutro so novinarji odkrili ministrovo napoved in iz tega naredili zgodbo. Ni bilo problematično, da bo objavil razpis (vsebina), ampak dejstvo, da je razpis napovedal prek spleta (medij). Vsaj tako so pisali in govorili.

Že dlje časa se govori in piše o tem, da Zorana Jankovića po funkciji ljubljanskega župana čaka mesto premierja. Sam je take govorice vsakič relativiziral, se jim nasmehnil ali pa celo zavrnil očitke, da bi bil to njegov namen. Kakorkoli, s tem se nisem ukvarjala in o tem nisem pretirano razmišljala, danes pa imam to misel že nekaj ur v glavi. Vse zaradi enega govora.

Župan je imel danes (29.10.2010) v okviru spominske slovesnosti ob 1. novembru na Žalah govor. Tako je vsako leto. Nič posebnega. A tokrat je bil govor poseben.

Uživam v dopisovanju med mojim sogovornikom za dva članka o spolnih motnjah in med mojim predsednikom vlade.

Pustimo ob strani, kdo ima prav in kako se kaj vodi. Všeč mi je bilo pismo dr. Slavka Zihera zaradi iskrenega, mirnega in spoštljivega tona. In po dnevu čakanja mi je še bolj všeč odgovor Boruta Pahorja. Zopet zaradi spoštljivega, mirnega tona in pa tudi zaradi vztrajnosti, ki jo izžareva. To lastnost v komunikaciji kar cenim, ampak imam pa pripombo.

Predsednik vlade piše:
“Spoštovani dr. Slavko Ziherl,
od mene v Tvojem pismu zahtevaš nekaj …”

Morda si bom pljunila v lastno skledo, a mi je vseeno …
Na spletu sem zasledila nenavadno idejo.

Avtorju se zdi v dani situaciji pomembno, da bi se prenovilo gov.si spletno mesto in sicer tako, da bi omogočale pisanje blogov. In potem bi ministri morali pisati bloge. Zakaj? Ker njega zanima, kaj se dogaja z ministri!

Ne, novice v vseh mogočih medijih in novice ministrstev na res zastarelem gov.si spletnem mestu ga ne zanimajo. Sporočila, ki jih posredujejo ministrske službe za odnose z javnostmi ga prav tako ne zanimajo. To ni to. Njega zanimajo ministri in ministrice osebno.

Kako naivno. Kako nespametno!