Tamara Langus

Spoštovani naročniki in potencialni naročniki!

Po krajši odsotnosti zaradi letnega dopusta vas obveščamo, da zopet poslujemo.

Začasno smo se preselili na novo lokacijo. Dosegljivi smo prek vseh e-kanalov, lahko pa nas tudi obiščete v naših novih poslovnih prostorih.

V letu 2010 mediji še niso toliko govorili o Twitterju, kot to počno danes, zato so bili tudi politiki na Twitterju še redkost. Vseeno pa s tega obdobja izvira moj najljubši “dogodek”, ki – hvala bogu – ni nikoli postal dogodek.
Mediji so ga bolj kot ne obšli. Kar je prav, saj si dogodek ne zasluži medijske in širše javne pozornosti. Je namreč izrazito butast.

Ste opazli, da se je v letu 2011 neverjeten pomen pripisovalo Twitterju? Najbolj zgovoren dogodek o vplivnosti Twitterja zame ni #trenirka, temveč je #virant.

Zakaj? Vedeti moramo, da se #trenirka ne bi zgodila, če ne bi bila izzvana. Mnogi so bili zelo ponosni, da so prav oni prispevali k razmahu #trenirka gibanja. Nekateri so bili veseli, da so njihov tvit objavili na televiziji. Je bil to cilj?

“Vladni PR je padel na izpitu,” je v poreferendumskem zapisu z naslovom “Sindikalisti porazili študente” zapisala Alenka Unk. To je moja iztočnica.

Razplet poznamo, o posledicah, ki jih bo imela ta referendumska izguba za prihajajoče rešitve bolj ali manj zavoženih stanj v teh državi, pa na tem mestu raje ne bomo razmišljali.

Poglejmo, kakšen je bil izpit, na katerem je pogrnil vladni PR. Da bi razumeli, kako se je to lahko zgodilo, moramo ovrednotiti, kar so počeli vsi udeleženci v kampanji.

Zmagala je prihodnost. Ampak kakšna!?

Zgodba?
Minister za pravosodje Aleš Zalar je v torek (2.11.) vsaj enemu novinarju, ki ga je vprašal, napovedal objavo razpisa za generalnega državnega tožilca. Noben medij tega ni objavil. Zvečer je minister informacijo objavil sam. Na spletu (t. j. na twitterju in facebooku).

Odmevi na “zgodbo”
Naslednje jutro so novinarji odkrili ministrovo napoved in iz tega naredili zgodbo. Ni bilo problematično, da bo objavil razpis (vsebina), ampak dejstvo, da je razpis napovedal prek spleta (medij). Vsaj tako so pisali in govorili.

V enem dnevu me je zmotilo pet (5) elektronskih sporočil, ki niso našla poti v oddelek Vsiljena pošta, kjer jih je že čakalo devetnajst (19) drugih neželenih.

Če od skupnega števila (24) neželenih sporočil odštejem osem (8) Facebook obvestil, osem (8) bednih tujih poskusov, da mi prodajo viagro ali kakšna druga zdravila, in dve (2) novičarski sporočili, na kateri sem naročena, a sem se ju naveličala in preusmerila med Vsiljeno pošto, ostane šest (6) neželenih sporočil iz Slovenije, ki jih nikoli nisem želela prejamati.

V besedilih spletnih uporabnikov, ki se ne ukvarjajo s spletom profesionalno, vseeno pa želijo to komunikacijsko orodje tako ali drugače uporabljati, sem zaznala nekaj tipičnih pojavov. V mislih nimam le manjkajočih vejic in podobnih slovničnih nerodnosti, ki jih povprečni bralec niti ne zazna, temveč značilnosti, ki se posebej rade pojavijo prav na spletu. Če te pojave opazujemo, lahko razberemo, v kakšnih primerih se pojavljajo in kaj želijo sporočiti. Ironično pa je, da na spletu, kjer je komunikacija pogosto omejena predvsem na pisano besedo, te navade dosegajo prav nasproten učinek.

Že vrsto let uporabljam spletni prevajalni sistem Presis, ko me zanima pravilen zapis kakšne besede ali pa sopomenke. Zadeva je koristna. Večnamensko orodje pa zna tudi ljubko presenetiti.

Morda si bom pljunila v lastno skledo, a mi je vseeno …
Na spletu sem zasledila nenavadno idejo.

Avtorju se zdi v dani situaciji pomembno, da bi se prenovilo gov.si spletno mesto in sicer tako, da bi omogočale pisanje blogov. In potem bi ministri morali pisati bloge. Zakaj? Ker njega zanima, kaj se dogaja z ministri!

Ne, novice v vseh mogočih medijih in novice ministrstev na res zastarelem gov.si spletnem mestu ga ne zanimajo. Sporočila, ki jih posredujejo ministrske službe za odnose z javnostmi ga prav tako ne zanimajo. To ni to. Njega zanimajo ministri in ministrice osebno.

Kako naivno. Kako nespametno!