• Žrtev: mali nedolžni človek, ki ga nihče ne pozna, a ga bomo lahko skozi objave spoznali. Včasih se take male ljudi imenuje tudi “slovenski davkoplačevalci”. Njihovo nasprotje so “tajkuni”.
• Zlobnež: državni aparat. Nihče konkretno ni kriv, kar je še bolj priročno za zaključke: “Pristojni pa nič!” ali za dnevno teženje neposredno temu ali onemu ministru. Hkrati pa lahko novinarji vedno kak odstavek zaključijo s stavkom: “Medtem pa se Tovšakova še vedno prosto sprehaja.” ali pa navržejo en stavek o tajkunih in dolgotrajnimi postopki z njimi.
• Denar in nepremičnina: to sta dve svetinji v naši družbi. Hiša, za katero je nekdo delal desetletja, edino imetje, streha nad glavo in na drugi strani le piškavih 124 evrov.
• Možnost opletanja z magično besedno zvezo “pravna država”, ki je nihče ne opredeljuje, ampak samo ponavlja “Slovenija ni pravna država”. Ali pa še boljša: “V Sloveniji imamo dve pravni državi.”
• Drama oz. moment Krutost ne pozna meja: grožnja z rubežem.

In mediji so poročali. Kako*?

Ker je zgodba postajala vsak dan bolj bizarna, sem jo začela spremljati. Najprej panika (grožnja z rubežem), sledila so mnenja (varuhinja človekovih pravic in odvetniška pisarna, ki nima nobene zveze s primerom), malo dlje je trajalo, da smo dobili pojasnilo ministrstva in vlade, nato pa smo v živo spremljali sredin protest in petkov rubež (klimaks).

Opazovala sem dnevne časopise, ki imajo v Sloveniji največji doseg po NRB. Gledala sem vse članke o zadevi Vasksić, pozorna pa sem bila na tiste, ko imeli čustveno zaznamovane naslove in nato tudi vsebino. Seveda nisem odkrila nič revolucionarnega, ampak mi je pa zanimivo:

Večji kot je doseg medija, bolj čustveno zaznamovani so bili članki. Pač še ena zgodba o senzacionalizmu, ki prodaja.

Za ilustracijo navajam le Slovenske novice, ki so že leta in leta najbolj bran dnevnik. Njihovi članki so neprimerljivi z ostalimi tiskanimi mediji. Se pa še vedno sprašujem, ali jih Svet na Kanalu A poseka pri izbiri pridevnikov ali ne.

• Z otrokoma na cesto zaradi 124 evrov (Tomica Šuljić, 17. 2. 2012)
  - Pravica?
  - Primer nesrečnega Zorana Vaskrsića, s petčlansko družino in z dvema šoloobveznima otrokoma, ki je z rubežem izgubil hišo zaradi dolga v višini 124 evrov, ki jih je Zoran dolžan lokalni komunali, in o katerem pišejo današnje Novice, se vedno bolj zapleta.
  - Brez doma bosta 16. marca ostala tudi Zoranova otroka, stara komaj deset in osem let.
  - (Slika ljubkega mačka) Družinski maček, ki ga ljubkovalno kličejo Tiger, še ne ve, da bo postal brezdomec.
  - Pravica je kruta: družina Vaskrsić iz Litije bo zaradi položnice v vrednosti štirih zavojev cigaret ostala brez hiše.
  - Hišo kupila trikrat!
  - Meni, da je to nehumano, in to mnenje bi mu zelo težko kdo izpodbil. Slovenija pač že dolgo ni samo nepravna in nesocialna; postala je nehumana do družin, ki jih kaznuje huje, kot so nekoč biriči tlačane.
• Čeferin se čudi rubežu hiše za pičlih 124 evrov (T.Š., R.S., 28. 2. 2012)
  - Primer nesrečnega Zorana Vaskrsića, s petčlansko družino in z dvema šoloobveznima otrokoma, ki je z rubežem izgubil hišo zaradi dolga v višini 124 evrov, ki jih je Zoran dolžan lokalni komunali, in o katerem pišejo današnje Novice, se vedno bolj zapleta.
  - Iz odvetniške pisarne Čeferin sporočajo: »Dražba hiše je bila izvedena izključno zaradi izterjave 124 evrov. /…/ Za neki bagatelni znesek so šli k njemu z izvršbo na nepremičnino v veliko večji vrednosti, kar je logično nesmiselno!«
• Založili nalog za rubež plače, pa so vzeli hišo (Tomica Šuljić, 28. 2. 2012)
  - Družina Vaskrsić zaradi 124 evrov dolga izgubila hišo, znana nova šokantna dejstva.
  - V Slovenskih novicah smo pred enajstimi dnevi objavili zgodbo Zorana Vaskrsića oziroma njegove petčlanske družine, ki je dvignila oblak prahu in razburjenja. Kako tudi ne bi!
  - 16. marca ob devetih zjutraj bo z »neposrednim izvršilnim dejanjem« družino z dvema šoloobveznima otrokoma ter starejšo gospo pustil brez strehe nad glavo.

Najljubši stavek mi je tisti z mačkom v prvi novici. Ko ne bom imela ničesar več za početi in mi bo dolgčas v življenju, se bom naročila na Slovenske novice. Drama zagotovljena!

Še bolj zanimiv pa je nazoren preobrat v poročanju medijev. Od očitne žrtve in ubogega malega človeka smo šele zadnje dni pred protestom prišli do neplačnika in nekoga, ki se je sistematično in dolgotrajno izmikal plačilu.

A nekaj velja; kar rečeš naprej, je res. To se ljudem usede, to je resnica in noben popravek ne bo več zalegel. Spomnite se člankov, ki so namigovali, da se politiki drogirajo. Nobeno zanikanje in dokazovanje ni pomagalo. Še več. Če zanika, gotovo nekaj skriva! Spomnite se novice s prevozi.org. Če ste zgodbo zasledili v dnevnoinformativnih oddajah, se gotovo najprej spomnite zlobne države, ki želi revne študente oglobiti in jim naprtiti davek. Pa četudi je šlo le za laž. Opravičil na koncu ne vidimo ali pa nas ta ne dosežejo, saj je bila prvotna različica novice bistveno bolj zanimiva.

Ne morem se otresti prepričanja, da velik del sranja, ki smo mu priča, zakuhajo prav mediji s svojim senzacionalističnim poročanjem. Na ta način se sproti zapleta in razpleta zgodba z družino Vaskrsić, konca pa kar ni. Poročanje o protestnikih, odzivih policije in novih napovedih Zorana Vaskrsića se nadaljuje v že znanem slogu. A očitno temu ne moremo pobegniti.

Želim nam obilo zabave ob spremljanju primera Koroška deklica!
Saj zato gre, a ne? Za dramo, za branost in gledanost.

*Naj pred napadi komentatorjev pojasnim, da se v zapisu ne ukvarjam s pravičnostjo sistema, pravom, ideologijo, vlado ali zarotami. Zanima me zgolj medijsko poročanje in posledice tega.

Je tudi moja generacija indoktrinirana?

V mojem otroštvu ni bilo zgodb o gejevskih družinah, učbenikov pa si nisem pretirano zapomnila. Sem indokrinirana? S čim? Kaj je pretreslo mene? Med obveznim čtivom v osnovni in srednji šoli je bilo kar nekaj klasik, za katere še vedno ne vem, kako so se znašle v naših rokah.

• Matkova Tina Ivana Preglja se mi je vtisnila globoko v spomin zaradi vsesplošnega mučenja in umiranja, ki sta prisotna v noveli. Ne spomnim se podrobnosti, a prepričana sem, da se dogaja neko klanje, osrednja “junakinja” pa trpi, se v visoki nosečnosti nečloveško napreza, sredi ceste rojeva in na koncu umre. Morda to ni bistvo zgodbe, a to mi je ostalo v spominu po vseh letih.

• Tantadruj Cirila Kosmača me je po obveznem branju pričakal še na maturi. Gre za zgodbo o samomorilskem bebčku. Ljudje ga prepričujejo naj se ne ubije, ker je še premalo trpel, a on se vseeno živ zakoplje. Travmatično.

• Boj na požiralniku Prežihovega Voranca je še ena slovenska klasična grozljivka. Otroci delajo kot hlapci in redno so pretepeni. Delo na domači njivi pa je kruto in usodno za vse udeležence. Spremljamo lahko mučenje živali, psihične zlorabe in izgorelost, zaradi katerih vsi pomrejo. Predloga za žanrski film v slogu Žage ali kakšne druge izrazito nasilne grozljivke. Ne vem, kako tega še noben scenarist ni opazil.

Literatura uči in vzgaja

Učili smo se letnice, literarna obdobja, iskali motive, nihče pa ni izpostavil, kako nenormalni, bolni, napačni in kako nenaravni so omenjeni dogodki. Vzgojni moment je žal malce izostal. A najbolj pomembno je, da se nam ni bilo potrebno soočati z gejevskimi motivi, ki bi nas lahko pretresli in učili kakšnih napačnih vzorcev ali vrednot. Še dobro, kajne?

A če se s prebiranjem književnih del učimo, se lahko tudi zamislimo, kaj smo se naučili in katere so naše vrednote, ki se z literaturo prenašajo iz generacije v generacijo. Kaj je sporno? Je sporna vsebina ali interpretacija vsebine?

Ko zgodba z vzgojnim potencialom, ki govori o različnih vrstah družin, postane sporna in je označena za “spolno zlorabo otrok”, mi postane slabo. Ko se začnemo pogovarjati o tem, kaj je in kaj ni družina, pa me postane strah.

Kdo bo sodil o tem, kaj je družina?

Izhajam iz enostarševske družine, ki po uveljavljeni definiciji sploh NI družina. Ker pa je zame moja mama edina, ljubeča in na vse načine najboljša družina, me take definicije bolijo. Ne verjamem, da zaradi enostarševske vzgoje nisem dosegla celovitega razvoja, kot trdijo nasprotniki zakonika. Še več. Mislim, da sem se zaradi spremljanja maminega poguma in učinkovitega spopadanja s težavami naučila še nekaj več ter se znala prej osamosvojiti, kot je to doletelo moje vrstnike (če jih sploh je).

Sodba o tem, kaj je dobro za druge, je perverzna in omejena. Sodnikom so vse te družinske situacije, o katerih se sodi,  povsem neznane. Otrok potrebuje ljubeče starše! Lahko je tudi en sam, gotovo pa je bolje, če je ljubeče okolje večje. Zatorej podpiram možnost posvojitev vsakega, ki lahko tako okolje otroku zagotovi. Nobene potrebe po razpravi o tem ne vidim.

In če smo začeli s slovensko književnostjo, lahko z njo tudi zaključimo. Samorastniki Prežihovega Voranca so pankrti. S strani družbe so zasmehovani in preganjani. Njihov oče je nesamostojen lolek, ki se ne zna upreti očetu in ni sposoben zaščititi svoje izbranke, ampak gleda, kako jo mučijo z žganjem rok in se zapije do smrti. Kljub vsej te grozljivosti, ki ji v slovenski literaturi ni konca, je na koncu novele nekaj nenavadnega. To je edina drobna luč na koncu tunela. Hudabivška Meta po smrti Ožbeja zbere svoje otroke in jim reče to, kar je treba slišati tudi danes:

“Zdaj, po meni, vas je devet, čez petdeset let vas bo lahko že sto, čez sto let vas bo petkrat, desetkrat toliko. Potem si boste združeni lahko priborili svojo enakovrednost, svoje pravice …”

Je že prišel ta čas ali bomo še malo čakali?

Po krajši odsotnosti zaradi letnega dopusta vas obveščamo, da zopet poslujemo. Začasno smo se preselili na novo lokacijo. Dosegljivi smo prek vseh e-kanalov, lahko pa nas tudi obiščete v naših novih poslovnih prostorih.

Vabljeni na sestanek ali poljubno število sestankov. Z veseljem si bomo vzeli čas za vas in vaše zahteve. Naša sejna soba je nadvse prijetna in udobna. Obratujemo tudi ponoči.

Na voljo vam je brezplačna brezžična povezava do svetovnega spleta, deluje dostava hrane iz domače tajske kuhinje ter dostava alkoholnih in brezalkoholnih napitkov iz bara.

Če postane prevroče, se lahko ohladite v 50 metrov oddaljenem Andamanskem morju.

Pra Ae ali Long Beach, Koh Lanta

Vroča tema je bil arbitražni sporazum. Začela se je kampanja za referendum o arbitražnem sporazumu. Vlada ni vodila kampanje, pač pa so to počele politične stranke. Kljub razlikam in pogostim nestrinjanjem v koaliciji je bilo sodelovanje od začetka do konca kampanje usklajeno in pestro. Na TV Slovenija je bilo na sporedu prvo soočenje.

Naslednji dan so predstavniki opozicije v Državnem zboru sklicali novinarsko konferenco. Zakaj?

Zato:

To je moj najljubši posnetek iz mandata 2008-2011. Ne morem biti resna, ko ga gledam. Vse zaradi te slike:  http://twitpic.com/1onpkf.

Med kampanjo sem malo pomagala in skrbela za koalicijski Twitter račun @za_razum. Delo je bilo zanimivo, polno improvizacije in sodelovanja s strankami in podmladki. Ker je šlo pri kampanji za strankarsko dejavnost (ne ministrsko), sem ministra Zalarja jaz spremljala na soočenje, ne pa kakšna od uradnih PR-ovk. Najlažje je med čakanjem na začetek oddaje slikati in objaviti eno fotko. Poslanec Pukšič pa me je razglasil za “celotno zunanje ministrstvo, notranje, pravosodje in tako naprej in vladno službo za komuniciranje.”

Bujna domišljija in želja po zdrahah premagata vse! Poslanca Pukšiča smo lahko le veseli, saj nas vedno zabava in nas bo gotovo tudi v prihodnje. :)

Prof. dr. Slavka Ziherla sem spoznala leta 2007, ko sem ko sem še pisala za Playboy in sem svoje članke želela podkrepiti s strokovnimi mnenji. Kot nalašč je bil vedno on najbolj primeren sogovornik za moje čudaške teme. Vedno prijazen, strokoven in zanimiv v svojih odgovorih. Verjetno mi je bilo prav zato včasih že malce neprijetno pisariti in klicariti na kliniko ter gnjaviti za nove odgovore na bizarna vprašanja. Zdelo se mi je, da mu nekaj dolgujem za to večno prijaznost in pripravljenost za sodelovanje. A on ni pričakoval ničesar.

Bolj osebno sem ga spoznala, ko sem delala za Liberalno demokracijo Slovenije. Na vsa vprašanja glede slovenskega zdravstva je on postregel z najboljšimi odgovori, hkrati pa je bil poln idej za izboljšanje stanja. Občudovala sem njegovo predanost poklicu in zdravju kot vrednoti, ki je pomembna ne le za posameznika, ampak za celotno družbo. Njegov redni tek in kolesarjanje, medtem ko sem se jaz vsak dan pripeljala v mesto z avtomobilom, pa sta v meni pogosto prebudila nekaj slabe vesti.

Delo z dr. Slavkom Ziherlom je bilo preprosto. Vedno se je temeljito pripravil na nastop in pred začetkom želel vse preveriti. Na dogovorjene sestanke ni zamujal. Moje posredovanje v resnici sploh ni bilo potrebno. Tako gladko je šlo. Delo s takim človekom je res enostavno.

Najbolj me je presenetil z odprtim pismom mandatarju in odstopom z mesta državnega sekretarja. Vendar me ni presenetila sama poteza. Ne, vedela sem, da je dr. Slavko Ziherl načelen človek. Čudila sem se iskrenosti in resničnosti javnega pisanja. Slednja se je nato kazala in potrjevala tri leta.

Nekajkrat mi je rekel, naj ga tikam, a tega nisem zmogla. Slavka Zihrla sem preveč spoštovala, da bi ga lahko tikala. Razumel je.

Toplina, načelnost in želja po delati dobro – to so lastnosti, po katerih si bom zapomnila Slavka Ziherla.

Zakaj? Vedeti moramo, da se #trenirka ne bi zgodila, če ne bi bila izzvana. V želji po publiciteti in zdrahah sta dva veljaka SDS identično idejo, kot je bila predstavljena v odmevnem zapisu, že povedala. Odziv je bil majhen, premajhen. Sama ideja je tako nora in zato odlična, da bi si zaslužila večji odziv. V slogu brezplačnikov (anonimni pisec, nepreverjena dejstva, škandalozna novica, nihče odgovoren, svoboda govora) so jo objavili še na spletu. Izumili so Tomaža Majerja, na katerega bodo lahko zvalili krivdo, a uspelo jim bo zakuhati nov škandal. In so ga. Na Twitterju in Facebooku.

Vendar ne pozabite: zdraha je nastala šele s publiciteto t. j. z objavo v drugih medijih! Uporabnikov Twitterja ni veliko. Na Facebooku jih je bistveno več, a širjenja ideje prek Facebooka ne moremo primerjati z dejansko udeležbo na javnem dogodku. Za to so potrebni mediji – nespletni mediji. Šele ti so informacijo o obstoju zapisa in vsebino posredovali širši javnosti. Nastala je TV zgodba. Informaciji o zapisu je sledilo napovedovanje dogodka, nato pa še vklop v živo z dogodka.

Četudi mi takrat, ko se je zadeva odvijala, marsikdo ni verjel, se zdaj velja vprašati, kdo je imel kaj od celotne akcije SDS, spletnih uporabnikov in medijev.

• SDS je dobila publiciteto, na katero je lahko samo ponosna.
• SDS je uspešno lansirala svojo idejo, ki bo obveljala. Jankovića so izvolili t. i. novi državljani. Ne glede na to, kako se bo še kdorkoli trudil ovreči to norost, mu ne bo uspelo. (Podobno kot še danes vsi vemo, da se Katarina Kresal vozi nakupovat v Milano z zasebnim letalom. Nobena objava v Obrazih ali Jani, kjer izvemo, da jo oblači Matevž Faganel, ne bo pomagala.) Srba so izvolili južnjaki. Pika! Obveljala bo “resnica” iz brezplačnika. In v SDS to dobro vedo.
• Mediji so dobili zgodbo za nekaj dni. Odprli so lahko kar nekaj tem, ki so zanimive in je prav, da so jih odprli (svoboda izražanja, sovražni govor, avtorstvo).
• Še vedno pa ne vem, kaj so dobili spletni uporabniki. Mnogi so bili zelo ponosni, da so prav oni prispevali k razmahu #trenirka gibanja. Nekateri so bili veseli, da so njihov tvit objavili na televiziji. Je bil to cilj?

Trenirke so bile izzvane s strani SDS in izpeljane s strani TV postaj, osrednja vloga pa je pripadla spletnim uporabnikom. Odziv je bil namreč odličen in brez spletnih uporabnikov se ne bi zgodilo nič od zgoraj navedenega. Je šlo za “dogodek” ali dogodek? Odgovor nam ponuja #virant.

Podobno kot za #trenirka velja tudi za hecanje na temo #virant. Za razliko od trenirkastega odziva je bila tokratna akcija zares spontana in ne izzvana namenoma.

Na začetku smo imeli le objavo Domna Saviča, ki Twitter in Facebook pogosto uporablja kot poligon za svoje poskuse. Do tega početja ima dovolj distance, da ga lahko nato opazuje in se obenem zabava. Savič je sprožil verižno reakcijo, ki je bila neke vrste igra, v kateri je lahko sodeloval vsak. Nobenega cilja ni bilo. Vseeno so se prebudili mediji. Vsi so poročali o pojavu, ki je vključeval razmeroma majhno število ljudi in ki ni imel nobenega vpliva na karkoli.

Gre za “dogodek”, ne za dogodek, o katerem bi bilo vredno poročati. Nič pomembnega se ni zgodilo. Nič takega se ni zgodilo, kar bi morala širša javnost vedeti. Še več; večina, ki ne uporablja Twitterja, niti ne more dobro razumeti, kaj naj bi se sploh zgodilo.

O “dogodku” s Twitterja morajo poročati drugi mediji (predvsem TV postaje), da lahko postane dogodek. Ja, gre za psevdodogodek, kot je to poimenoval Savič v vseh medijih, ki so ga prosili za izjavo. Pazite, medijem se je celo predstavil kot organizator psevdodogodkov.

Zares zabavno postane šele to, da so vsi ti mediji gladko preslišali, kaj jim Savič govori o “dogodku” in raje nemoteno naredili svojo zgodbo, kot so si jo prvotno zamislili.

Iz vsega tega lahko zaključimo, da #trenirka in #virant nista zgodbi o vplivu Twitterja, ampak sta predvsem zgodbi o medijih in njihovih “dogodkih”, psevdodogodkih, nezgodbah.

Nas res čakajo novi obrazi? Si jih sploh želimo? Jih bomo izvolili? Kako se bomo odločili? Bomo prebrali programe ali rekli: “eh, politika me ne zanima“? Mislim, da je treba realno pogledati nekaj mitov, ki se v času kampanje kar naprej ponavljajo.

1. Volivci hočejo nove obraze.

To so sicer ljudje ponavljali ob vsaki slabi novici, ob vsaki novi aferi, a v resnici si novih obrazov ne želijo. Ljudje ne vedo, kaj bi pričakovali od novih ljudi – zakaj bi takim kandidatom sploh dali priložnost? Novinci v državnem zboru niso novinci, ampak so poslanski sedež običajno dosegli s prepoznavnostjo nekje drugje – na primer z aktivnim delom v pomladku stranke ali pa so njihovi obrazi znani iz razvedrilnih televizijskih žanrov.

Če bi volivci želeli nove obraze, bi jih že zdavnaj izvolili. Kako si sicer razlagate dejstvo, da se toliko poslancev toliko časa pojavlja v državnem zboru. No, v naslednjem mandatu bo takih poslancev zaradi nezdružljivosti poslanske in županske funkcije malce manj, a vseeno do bistvenih sprememb ne more priti. Z isto mentaliteto pač ne.

2. Čas je za ženske v politiki.

Politične stranke so se potrudile in pogosto presegle obvezno kvoto kandidatk na svojih listah. Ta korak je bil narejen, a že pri naslednjem koraku se je ustavilo. Saj je vendar jasno, da ženske nimajo kaj iskati v politiki. To v največji meri dokazujejo mediji. (Iz te posplošitve moram izločiti Info TV. Ta tej TV postaji so presenetili z odličnim, artikuliranim, vsebinskim, a vseeno ostrim soočenjem kandidatk, ki ga je vodil Boštjan Veselič.)

V politiki so ženske pogosta tarča opazk o kostimih, naličenosti ali pa kritik o pomanjkanju ženstvenosti. Zatorej naj rojevajo otroke, skrbijo za moža, dom … tako bo največ koristi od njih. Morda jih bodo pa kdaj povabili v televizijsko soočenje svojih soprogov. Tam bodo lahko povedale, kako v družinskem krogu preživljajo dopust, ali mož kaj pomaga pri gospodinjskih opravilih, kako sta se spoznala in kaj najraje skuha možu za nedeljsko kosilo.

3. Mediji hočejo nove obraze.

Novi kandidiati so idealni za vrtanje po preteklosti. Vsak vidnejši novinec na politični sceni predstavlja enormen potencial za raziskovalce, vendar šele, ko je dovolj pomemben. Zanimivi so namreč tudi stari mački, dokler lahko mediji rijejo po njihovi preteklosti in še kaj novega izkopljejo. Slovenski mediji imajo v tem pogledu strašansko srečo s slovenskimi politiki, saj tovrstne teme nikoli ne presahnejo. Nepojasnjene afere se vlečejo od rojstva te države.

V predvolilnih soočenjih, anketah in novicah zato gledamo predvsem tri znane obraze, saj uredniško sito že odloči, koga bomo deležni v večji meri in koga v manjši. Človek nehote dobi občutek, da izbira med tremi (3) možnimi predsedniki vlad in ne med dvajsetimi (20) političnimi strankami, kolikor jih kandidira.

4. Ljudje nočejo afer, nočejo škandalov.

Oh, saj vemo, da ni tako. V času, ko novičarski portali živijo od razgaljenih jošk, 10 instant nasvetov za boljši seks in tračev, so afere vidnejših politikov ultimativne novice. Tega se uredniki in lastniki medijev zavedajo, zato sočni naslovi in pomenljive fotografije ne umanjkajo. Pa tudi nepreverjene informacije, ki temeljijo na “govori se to in to“.

Zanimajo nas umazane in krvave podrobnosti. V interesu javnsti je, da izvemo VSE. Povejte nam, pokažite skrivne ponetke. Dajte nam vse, kar želimo izvedeti, saj vendar nočete, da si sami izmislimo, kako je bilo v resnici. In ne poskušajte nas naplahtati, ker mi že vemo … Hočemo vedeti za vsako vašo svinjarijo!

5. Politika ljudi ne zanima.

Politika zanima vse. Še več. Postala je šov, cirkus, ki polni prve strani časopisov in prve minute novic. In ves ta cirkus odvrača pozornost od kakršnekoli vsebine. Zato nas danes ne zanima, kdo je podprl ta ali oni zakon, vsi pa vemo, kdo je Borat, kdo pasja princesa in koliko nadomestila je dobil ali pa vrnil Virant.

Politika je tema, ki se ji ne moremo izogniti. In tudi nočemo se ji izogniti. Saj gre vendar za množično zabavo. Zakaj je upravljanje države množična zabava? Preberite še enkrat 4. točko. Zato.

6. Volili bomo glede na program.

Bolj kot odgovori na vprašanje “Koga bi volili, če bi bile volitve to nedeljo?” me zanimajo odgovori na vprašanje “Ste prebrali kaj več od zloženke ali letaka, ki ste ga dobili v nabiralnik?” ali pa morda “Je bil vaš dedek partizan ali domobranec?“ Prepričana sem, da ima odgovor na slednje vprašanje bistveno večji vpliv na volilni rezultat kot pa katerikoli program.

In kaj bo v nedeljo?

Nič. Kot se pogosto reče: dobili bomo, kar si zaslužimo. Nič pretresljivega in nič novega. Pač v skladu z zgornjimi prav nič pretresljivimi in revolucionarnimi ugotovitvami. Seveda pa bi rada videla, da se v svojem pisanju in v vseh šestih navedenih točkah motim.

Želim si, da me prepričate, da se motim.

Tokrat sem se ljubiteljsko lotila takega spremljanja medijskega poročanja. Prek spleta sem v živo poslušala zanimiv pogovor med Slavojem Žižkom in Gregorjem Golobičem. Naslovna tema soočenja: “Koliko je ura 20 let pozneje?” Če ste poslušali, potem veste, kaj je bilo povedano. Ampak zanimivo je pogledati članke, ki poročajo o tem.

V katero smer se premikajo kazalci slovenskih medijev?

Da ne bom preveč suhoparna s podatki, poglejmo le naslove, saj so zelo zgovorni. Opazovala sem enajst (11) slovenskih medijev, katerih vsebina je dostopna prek spleta.

• Deset (10) medijev je za naslove uporabilo izjave Slavoja Žižka. To je precej razumljivo, saj so bile te izjave kratke in udarne, idealne za naslove. Vendar pa je izbor naslovne izjave različen. En (1) medij je uporabil izjavo Gregorja Golobiča.
• Štirje (4) mediji so uporabili besedilo STA, vendar so pri tem spremenili naslov in zapisali svojega.
  
• Kar štirim (4) medijem se je najbolj zanimiva, pomembna in uporabna izjava za naslov zdela, da je Gregor Golobič “v osnovi pošten, je pa včasih malo tup.” Štirim!
  
• Trem (3) se je ključna zdela misel, da je treba razčistiti vse glede grobišč oz. “Titovih jam”.
• Dva (2) medija sta povzela poziv, da moramo okrepiti državo.
• Eden (1) je v naslovu izpostavil prijateljski odnos med Žižkom in Golobičem.
• Eden (1) je z naslovom odgovoril na vprašanje iz naslova soočenja. Eden.
  

Zdaj pa se zamislimo, kakšna je vloga medijev. Sta bili uvodna oznaka Golobiča in razčiščevanje povojnih pobojev res ključni poanti soočenja? Ali mediji bolj ustvarjajo ali bolj odsevajo realnost? Kdo je uravnotežen? Kdo je tabloiden? Kaj berete in koga boste brali?

Poglejmo podrobneje.

1. 24ur.com: Žižek: ‘Golobič je pošten, a včasih malo tup’
2. SiOL: “20 let pozneje smo na začetku”
   
3. STA: Žižek: Videti je, kot da se levica boji razčistiti “Titove jame”
4. Finance: Žižek: Golobič je pošten, a včasih malo ‘tup’ (Vir besedila: STA)
   
5. MMC rtv slo: Žižek: Tukaj sem, da branim svojega prijatelja Golobiča
   
6. Večer: Žižek: Kot bi se levica bala razčistiti “Titove jame” (Vir besedila: STA)
   
7. Dnevnik: Slavoj Žižek na razpravi z Golobičem tudi o vprašanju grobišč: “Vse ven spravit”
8. Reporter: Žižek o Golobiču: V osnovi je pošten, je pa včasih malo »tup« (Vir besedila: STA)
   
9. Delo: Slavoj Žižek: “Več države potrebujemo!”
10. Primorske novice: Žižek: “Ne domovine, več države rabimo” (Vir besedila: STA)
11. Žurnal24: “Golobič pošten, a včasih malo ‘tup’”

Svojega mnenja vam ne bom vsiljevala. Razsodbo prepuščam vam.