Tamara Langus

*Aprila 2011 je izšla revija MMkreativ, v kateri je bil objavljen tudi moj članek. Ker je članek prestal nekaj vsebinskih posegov in vsebuje neavtorizirane izjave sogovornikov, na tem mestu objavljam svojo verzijo članka.

V času, ko prepogosto slišimo “Ah, saj to bi pa tudi jaz znal”, zares štejejo le močna želja, samozavest in dejanja.

V Sloveniji imamo nekaj srednješolskih in nekaj visokošolskih programov, ki se ukvarjajo z vizualnim komuniciranjem, a šele izlet v prakso nam razkrije, kako različni so profili slovenskih grafičnih oblikovalcev in kako različne so poti, ki vodijo do poklica oblikovalca ali umetniškega direktorja v marketinški stroki. Je to prednost ali slabost? Je naše izobraževanje kakovostno ali ne? Kaj pa dodatno izobraževanje in izpolnjevanje? Kje dobiti znanje in ali ga znamo uporabiti? Da bi izvedeli, kako so do dejanj in uspehov prišli slovenski grafični oblikovalci, smo jih o tem povprašali.

FORMALNA TEORIJA

Formalno izobraževanje je izkusil dvaintridesetletni Tomato Košir, ki danes deluje kot samostojni oblikovalec. Že od Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani se skozi njegova dela kažejo neusahljive asociacije, s katerimi povezuje svetove in jih spreminja v vizualno komunikacijo. Šolanje je nadaljeval na ALUO (Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje) in danes je magister oblikovalec vizualnih komunikacij. Ko govori o izobrazbi, govori predvsem o ljudeh, o mentorjih, ki so ga zaznamovali. V lepih spominih ohranja že pokojno Dado Batisto z osnovnošolskega tečaja, Polono Mulej, Blaža de Gleria in številne druge učitelje in mentorje. Poleg formalne izobrazbe je Tomato vseskozi okušal tudi dodatne možnostih izobraževanja in že med šolanjem spoznaval prakso. Udeleževal se je delavnic na Ideas Campusu, TipoBrda in Davida Carsona, delal v slovenski agenciji Formitas in praški Mark BBDO na Češkem.

Tudi Petja Montañez je obiskovala ALUO in glede tega pove, da je bila to v času njenega šolanja skoraj edina možnost formalnega izobraževanja oblikovalca. Danes je umetniška direktorica v ljubljanski agenciji Publicis, kar je precejšna redkost za dekleta. Pri delu je zelo uspešna, kar dokazujejo številne mednarodne nagrade. “Zame je bila zelo potrebna izkušnja študij, saj sem potrebovala čas za rast. Ves čas sem sicer želela študirati v tujini, da bi si pridobila še drugačne izkušnje, a mi finance niso dovoljevale takega podviga. Sedaj je drugače, saj je na voljo več štipendij in izmenjav.”

“Ko sem bila mlajša, se mi je zdelo, da se pri nas ne dogaja nič zanimivega. Sedaj vem, da je enako kot v tujini, le da do nas pridejo samo tiste informacije, ki najbolj v odmevajo.” Informacije je zato iskala sama. “Vedno sem občudovala knjige o oblikovanju in sedaj je to dostopno na internetu. Zato sem sem vesela napredka in možnosti, ki jih ponuja internet. Približal nam je tujino. Pri tem mislim na pregled, študij, način, poglede od zunaj, ki so včasih nekoliko drugačni od naših, in to me spodbuja, da se izobražujem, iščem in igram. Nadvse priporočam delavnice, kjer zares nekaj počneš ali individualno ali v skupini, samo da nisi le poslušalec.”

A čemu študentje v tolikšni meri iščejo dodatno izobraževnje in izzive? Ali akademija ni dovolj?

“Ker je bilo akademsko delo zelo poglobljeno in časovno razkošno, je popoldansko agencijsko delo od mene zahtevalo hipne reakcije. Te sem prenesel tudi na študij, zato mi je preostalo še precej prostega časa, ki sem ga izkoristil za delo na lastnih projektih,” pojasni Tomato. Na ALUO ima lepe spomine: “K sreči sem študiral še pred bolonjsko reformo, ko je Akademija še imela preverjen in učinkovit program. Pri seminarjih nas je bilo malo, zato so nam bile omogočene kakovostne individualne korekture. Učili so nas Skalar, Licul, Novak, Jenko, se pravi garda, ki je v osemdesetih in začetku devetdesetih imela malodane monopol nad vidnimi sporočili v Jugoslaviji. Ni šlo le za izjemne avtorje, ampak tudi za agilne in sposobne pedagoge, ki nas mojstrili na vseh stopnjah načrtovalskega procesa izdelave vidnih sporočil. Drugje so večinoma vzgajali umetnike in ne reševalcev komunikacijskih težav naročnikov.” A vendar vse ni bilo popolno: “Pogrešal sem predvsem podajanje znanj o prezentaciji.”

Gre morda za osamljen primer? Nikakor. Petja ima namreč podobno izkušnjo: “Komaj sem čakala, da končam študij in začnem delo pri resničnih projektih. Bil je šok. Na faksu pač delaš brez realnih naročnikov.”

Razkol med teoretičnim šolskim znanjem in realnimi zahtevami prakse v slovenskem šolstvu ni nekaj novega. S to težavo se namreč srečujejo mnogi mladi, ko zaključijo študij in se prvič zaposlijo, prav tako pa je znana tudi njihovim delodajalcem, ki se čudijo, da izobraženi kader v šoli ni pridobil veščin za opravljanje dela. Pot iz te zagate je jasna – treba si je pridobiti kilometrino, izkušnje. “Naročnik je druga šola, ki jo potrebuješ za nadgradnjo tega, kar že znaš. Včasih ugotoviš, da nič ne znaš. In se lotiš vsega od zadaj. Včasih uspe, drugič ne,” se spominja Petja.

NEFORMALNA PRAKSA

Morda je pri nabiranju izkušenj lažje tistim oblikovalcem, ki se niso izobraževali formalno, ampak so se učili sproti, skozi prakso, in zato niso doživljali tolikšnega šoka. Gregor Žakelj je pri svojih 34 letih umetniški direktor studia VBG (Visual Brain Gravity), kalil pa se je v večji interaktivni agenciji in z lastnimi projekti, z vsem dobro znanim “fušanjem”. Kljub pregovorno negativnemu prizvoku, ki ga ima tako imenovano fušanje, pa so te izkušnje v posameznikovem poklicnem razvoju dragocene. Potrjujejo njegovo samoiniciativnost, sposobnost organiziranja časa in dela, samostojnost in odgovornost. “Vaja dela mojstra. Ampak pravi revež je tisti mojster, ki ni bil nikoli vajenec. Zato ja, tudi vajeništvo je lahko dobra izobrazba. Moja pot v oblikovanje ni bila nikoli podprta s formalno izobrazbo, sem pa kar nekaj časa prebil v napačnih klopeh”. Gregor sej je vsega naučil sam, pri tem pa budno spremljal, kaj in kako počnejo to v tujini, obiskoval festivale ter vse pogosteje na njih tudi predstavljal svoja dela. Nizali so se uspehi.

Na vprašanje, kje se je največ naučil, Gregor gladko ustreli: “Na napakah. Če gledam nazaj, pa so mi ravno napačne poti dale večjo širino in drugačen pristop k oblikovanju.” Zaradi dodatnih pogledov, ki mu odpirajo nove poti, Gregor ni nikoli obžaloval, da nima formalne izobrazbe. Vendar pa pot gotovo ni bila lahka. Treba je upoštevati, da mora prav vsak dober oblikovalec osvojiti tehnična orodja, pridobiti znanje o teoriji oblikovanja in znati najti ustrezne vizualne rešitve za naročnikove potrebe. Ob tem pa so – še posebej v agencijah – navadno potrebne zanesljivost, organiziranost in sposobnost timskega dela.

Večina tečajev, ki jih organizirajo številne ustanove, je omejenih zgolj na poučevanje računalniških programov, kot so na primer Adobe, Corel in odprtokodni Gimp. Računalniška grafika je torej dobro zastopana in znanja željni bodo hitro našli sebi primeren tečaj. Veliko manj je institucij, ki bi učile teoretske osnove o oblikovanju. Še najbolj izstopa Kreativna šola, ki ponuja zelo sistematičen način izobraževanja glede na starost (za otroke, mladino, mladostnike in odrasle) in gleda na področja zanimanja. Njihovi tečaji oblikovanja zajemajo likovno teorijo, vizualne komunikacije, oblikovanje celostne grafične podobe, tiskovine in spletnih strani. Zanimivo pa je, da se oblikovalci, s katerimi smo se pogovarjali, tovrstnih tečajev niso posluževali.

Miha Grobler je simpatičen umetniški direktor agencije Luna\TBWA in je prav tako samouk. Tako tehnično znanje kot tudi občutek si je pridobil skozi delo. “Že kot mulc sem rad risal svoje verzije filmskih plakatov in napise bandov. Ko sem spoznal oblikovalca Željka Serdarevića in Mateja Dečka, sem ugotovil, da bi v življenju pravzaprav želel postati oblikovalec. Bila sta res odlična mentorja. Prvi me je navdušil z načinom likovne interpretacije zgodbe, drugi pa z enostavnostjo in s čistostjo izvedbe,”se spominja Miha. S tem, da nima formalne izobrazbe, nima težav. Se pa zaveda, da je verjetno izbral daljšo pot za pridobivanje znanja, saj zahteva iskanje informacij, samostojnost in samodisciplino.

O sebi prvi, da je kljub nazivu v prvi vrsti oblikovalec. Kljub temu, da mu naziv umetniški direktor prinaša večje delovne odgovornosti, kot so odločitve o vizualni podobi projekta, vodenje in usmerjanje več oblikovalcev in skrb za usklajenost podobe, pa se Miha pri opisovanju razlik med agencijskim oblikovalcem in umetniškim direktorjem pošali: “Art direktorji imamo daljince za parkirišče, medtem ko oblikovalci parkirajo na pločniku.” Hja, v zaparkirani Ljubljani to res ni zanemarljiva prednost.

Močno ga je zaznamovala skupina oblikovalcev, s katerimi sodeluje pod imenom Kiddog in so v preteklih letih v Slovenijo pripeljali nekaj velikih imen s področja vizualnih komunikacij. Pogovori s tujimi predavatelji so Miha navdušili in še dodatno potrdili prepričanje, da je oblikovanje zanj način življenja. “Treba je razumeti, da je oblikovanje miselni proces. Druženje z odprtimi debatami o oblikovanju, potovanja in pridobivanje novih izkušenj ta miselni proces bogatijo in izostrijo. Drkanja miške se lahko nauči vsak. Pomembno je, da možgani vodijo roko in ne obratno. Ne pravim, da tehnična podkovanost ni pomembna, ni pa bistvo dizajna.”

Podobno meni tudi Petja, kljub temu, da prihaja z akademije: “Zame je bil začetek teoretičen, kasneje praktičen in včasih instinktiven – ta mi je celo najljubši. Ne govorim samo o praksi. Fino je vedeti veliko stvari, ki jih potem uporabiš in ne ostanejo le teoretične. Največ sem pridobila, ko sem se družila s čim bolj različnimi ljudmi. Vse te izkušnje me bogatijo, da včasih prestopim meje in sem še boljša.”

RAZLIČNOST NAS BOGATI

Bodoče oblikovalce pogosto na to pot zanese iz drugih likovnih usmeritev, zaradi česar niso popolni analfabeti na področju vizualnega. Slikarstvo, arhitektura, računalniška animacija in še mnoga druga znanja imajo slovenski oblikovalci. Njihove zgodbe pa so različne.

Sedemintridesetletno Mojco Janželj Tomažič je v grafično oblikovanje pripeljala ljubezen – ljubezen do dela, do partnerja in do poklica, v katerem se bo lahko svobodno vizualno izražala. Že med študijem oblikovanja tekstila je veliko sitotiskala in eksperimentirala s tiskom (grafiko), oblikovala plakate in fotografirala. “Zanimala so me različna polja likovnega ustvarjanja: tekstil, fotografija, grafika, postavitve v prostor, arhitektura … Po končanem študiju me je pot zanesla na delavnico Tipografije v Brda, ki jo je vodil Lucijan Bratuš. Tam sem poleg tipografskih prvin spoznala tudi svojega moža, ki je oblikovalec vizualnih komunikacij, kar je prav gotovo vplivalo na iskanje poti v grafično oblikovanje.”

Je težko najti pot in se posvetiti drugačnemu oblikovanju, kot je tisto, za katero se več let šolaš? “Ne,” na kratko odgovori Mojca. “Morala sem se seznanit z načeli vizualnih komunikacij in se naučiti veliko tehničnih stvari o grafiki ter grafičnih orodjih.” Zaveda se, da je še veliko prostora za učenje in hkrati ugotavlja, kako pomemben del njenega življenja je postalo grafično oblikovanje. “Bilo mi je lažje zaradi posredovnja znanja Matjaža (op.a.: moža), zaradi moje radovednosti. Ker sem vedno morala sama poskrbet za svoje preživetje, sem delala tudi za naročnike.” Oba z možem sta v preteklosti spoznala način dela v agencijah, a večja od želje po uspehu, nagradah in zunanjih priznanjih je bila želja po samostojnem ustvarjanju. Z možem sta ustanovila studio Kontrastika, ki že z imenom nakazuje, da želita izbrati drugačno, svojo pot.

Kreativni poklici so polni veselja do dela, a so tudi naporni, saj od zaposlenih pričakujejo nenehne domislice, ki bodo všečne naročnikom, potrošnikom in ki bodo še tako kakovostne, da bodo požele strokovne nagrade. Seveda pa je treba tudi ujeti roke, zaradi česar je delo kreativcev nekoliko bolj stresno kot sicer. Samostojni izrazi, ki so včasih že umetniški in ne kažejo želje po komercialnem, so zato prav gotovo odličen način za trening in iskanje kreativnosti in lastnega sloga.

Tudi Miha ugotavlja, kako pomembno je, da se ne zapreš le v svojo stroko, ampak da si pri delu vpet v širše okolje in da poteka izmenjava različnih mnenj: “Presenetljivo je, da najplodnejše debate o dizajnu z ljudmi zunaj stroke. Ravno zato, ker niso obremenjeni z oblikovalskimi trendi, detajli, dodelanimi črkovnimi vrstami, se lahko osredotočijo na misel, ki stoji za obliko.”

Ko na koncu pogovorov potegnemo črto, ugotovimo, da se naše oblikovalke in oblikovalci v številnih stvareh strinjajo, ne glede na to, ali imajo za seboj formalne ali neformalne poti izobraževanja. Srečujejo se s podobnimi težavami, vsi so realni, le njihovi cilji so različni. Ultimativni preizkus je bilo zato vprašanje, ali se pri delu pozna, če ima oblikovalec ali umetniški direktor formalno ali neformalno izobrazbo.

Tomato, ki je najbolj analitičen od naših sogovornikov, ugotavlja: “Razlike so predvsem med načrtnim pridobivanjem izobrazbe in pridobivanju informacij z vseh vetrov. Z dovolj samokontrole in dobrim zunanjim vodstvom je moč pridobiti tudi izvrstno neformalno izobrazbo. Najbrž najboljši dokaz tega je Prešernov nagrajenec Matevž Medja.” S to ugotovitvijo bi se verjetno strinjali vsi naši sogovorniki. Gregor pa še dodaja: “V končni fazi ocenjujemo dobrega oblikovalca po portfelju, razumevanju konceptov in nenehni želji po delu in izpopolnjevanju z novih izzivi in projekti. Moje vodilo je, da mora vsak naslednji projekt biti boljši od predhodnega.”

A vendar je treba upoštevati tudi realnost in miselnost, ki jo narekuje trg. Gregor, ki je pri  samostojnem delu pogosto spoznaval naročnike, se realnosti zaveda: “Ker je oblikovanje obrt in je kljub vsem teorijam pri naročniku še vedno pomembnejša všečnost kot vsebina v kontekstu oblikovanja, so v prednosti tisti, ki imajo večje menedžerske sposobnosti, kar lahko dnevno preverimo na veleplakatih. Ampak treba se je zavedati, da je dobro oblikovanje namenjeno dobrim naročnikom!”

ZNANJA NI NIKOLI PREVEČ

Dober oblikovalec mora uživati v svojem delu, zato izobraževanje in delovni izzivi nobenemu od mojih sogovornikov niso mučni, temveč kvečjemu naporni, ko je dela veliko in se roki nazadržno bližajo. Zaradi hitrega razvoja tehnike, poplave idej in rastočih potreb naročnikov je nujno, da tudi že uveljavljeni oblikovalke in oblikovalci, umetniške direktorice in umetniški direktorji spremljajo novosti in spremembe v stroki.

Tomato Košir, ki se dobro zaveda potrebe po neprestanem izpopolnjevanju in izobraževanju, nam je iz rokava stresel vrsto možnih dodatnih izobraževanj. Občasna predavanja organizira Fundacija Brumen. Zavod za kreativno produkcijo Emzin poleg izdajanja revije za kulturo organizira izobraževalne seminarje na področju grafičnega oblikovanja in fotografije. Predavanja Oko za oko so namenjena obogatitvi študija oblikovanja s tistimi vsebinami, ki jih Akademija sama v sklopu študijskih programov ne zagotovi. Ta predavanja organizirajo študenti oblikovanja na ALUO. Prav naš sogovornik Tomato Košir pa je ustanovitelj Tajnega društva CGP, azila za angažirane študente in zatajene asistente Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki prav tako prireja različne izobraževalne dogodke. Kar veliko izbire in izpopolnjevanja pa je namenjega posebej za tipografinje in tipografe: dogodki v okviru Festivala črk, Mednarodne tipografske delavnice tipoRenesansa in delavnice društva TipoBrda.

Nenavadno, a vendar običajno in uveljavljeno pa je, da večina dandanašnjih marketinških oblikovalcev in umetniških direktorjev prehodi pot od Magdalene, mednarodnega festivala kreativne komunikacije, do Slovenskega oglaševalskega festivala (SOF).

Petja Montañez, ki v globalizaciji prepoznava številne prednosti, svet dojema kot svoje igrišče in zato tudi njeno iskanje dodatnih in novih znanj ne pozna meja. “Informacije z interneta, blogi o oblikovanju, blogi z vsebino, festivali vseh vrst – tudi tisti, ki se ukvarjajo z novimi mediji in novimi gibanji – ter delavnice so neprecenljivo bogastvo, če se jih le udeležiš in nenehno raziskuješ, kje je še kaj novega. Izpopolnjevanje in učenje sta danes nuja, saj se mediji razvijajo hitreje, kot rastejo gobe.” Na koncu z nasmeškom doda, da gre za fascinantno in utrujajoče delo.

Verjetno pa se vsi strinjamo s Petjo, ki je prepričana, da je vsako znanje koristno, če ga znaš uporabiti v svoj prid.

5 NASVETOV ZA USPEŠNO ŽIVLJENJE

Kaj pa mladi, a že izkušeni in uspešni oblikovalci priporočajo svojim kolegom, ki šele vstopajo v svet oblikovanja? Kje pridobivati izkušnje in kaj je najpomembnejša popotnica za uspešno nadaljevanje poklica? Vseh naših pet sogovornikov je postreglo z odgovori, ki bi zlahka bili vodila.

Pozor, pomemben je že začetek!
Tomato Košir priporoča “brezkompromisno kakovostno delo že pri prvih projektih. Ti sprožijo verižne akcije povpraševanja po tvojih storitvah.” To je sicer odlično, a vendar še ne pomeni uspeha, slave, golih devic in lenarjenja.

Praktičen nasvet Gregorja Žaklja: “Za začetek si je dobro izbrati večje studie, ker se lahko naučiš delati na realnih projektih in v večji skupinah. Šele kasneje je možen tehten razmislek o samosvoji poti.”

Seveda je delo v agenciji za umetniške dušice lahko naporno, zato velja upoštevati napotek Mojce Janželj Tomažič: “Pomembno je, da vsak izhaja iz sebe , da ima veliko mero discipline, vedoželjnosti in spoštovanja.”

Petja Montañez nadaljuje: “Berejo naj bloge, gledajo alternativo in vse, kar jih zanima, jih gradi. Zaradi tega si lahko drugačen od drugega oblikovalca. Ob vsem tem pa naj ne pozabijo živeti, saj ideje ne prihajajo od kopiranja drugih.Vse na koncu izhaja iz nas samih.”

Kaj pa zmagovanje na oglaševalskih festivalih, izbiranje dobrih in bogatih naročnikov, ustvarjanje lastne blagovne znamke, trženje svojega imena? Miha Grobler pravi: “Dosežena izobrazba, zvez(d)e, talent, iznajdljivost, dobra samopromocija, nagrade … nič od tega ne škodi. Vseeno pa je odločilna kombinacija odločnosti, da stvari pelješ v skadu s svojo vizijo, in prave mere odprtosti za včasih širše poglede drugih.”

Tamara Langus
(Malce drugačna različica članka s slikami je objavljena v MMkreativu (april, 3/2011, str. 76-80).